Odprta vrata: počitniško zatočišče


Čudovit razgled na hribe, umirjene barve in naravni materiali zaznamujejo počitniški apartma, ki smo ga obiskali tokrat. Na zgolj 33 kvadratnih metrih je vse, kar potrebuje tričlanska družina za zimsko počitniško zatočišče. Apartma na vrhu večstanovanjske hiše je dobil novo podobo, ki so jo zasnovali v arhitekturnem biroju Habitare.

Zanemarjen starejši apartma s temnim pohištvom in opažem ter malo naravne svet­lobe je postal prijetno zimsko zatočišče za tričlansko družino. Prenova je bila temeljita, saj so vse naredili na novo, od stavbnega pohištva in tlakov do notranje opreme. Najzahtevnejša naloga je bila po besedah projektantke notranje opreme Lidije Rutar, kako v tako majhen prostor umestiti vse, kar potrebujemo za bivanje, hkrati pa ga ohraniti svetlega in ne preveč utesnjenega. Za začetek so vgradili dodatna strešna okna, namesto dveh jih je zdaj šest, ki na južni steni osvetljujejo apartma. »Ko smo odstranili obstoječi strop, se je odprl dodaten prostor, kamor smo lahko umestili galerijo s pomož­no posteljo. Višina je dala stanovanju novo dimenzijo, svetlobo in poglede,« pojasnjuje sogovornica. S strešnimi okni so stanovalcem omogočili lep razgled proti hribom, hkrati pa navidezno povečali prostor. Ko se odprejo, nastane povezava z naravo oziroma občutek, kot bi stopili ven. In prav zato, ker je stanovanje majhno, je po besedah Rutarjeve ta povezava toliko pomembnejša.

Z okolico pa so se želeli povezati tudi pri izbiri materialov. Prevladujejo tisti, ki sodijo v alpski svet oziroma zimsko okolje, kot so les, filc in črna kovina. A tudi te je treba uporabiti v omejenih količinah, saj hitro lahko delujejo težko in prostor utesnijo. Pri barvah je v ospredju nežen siv odtenek, ki se lepo poda k lesu, za piko na i pa sončno rumena barva.

Tla so obložena s keramičnimi ploščicami, ki so po videzu grobe, saj nakazujejo na kamen. Po besedah sogovornice predstavljajo temno osnovo, ki so ji dodali les, ki v prostor vnaša toplino. Za tretji material so izbrali filc, nekakšen zimski element, ki prav tako deluje toplo.

S tlorisom se niso veliko poigravali. Kuhinjsko nišo so umaknili iz osrednjega prostora proti vhodnem delu. To ni kuhinja za velike pojedine, a povsem zadošča za pripravo manjših obrokov in ima dovolj shranjevalnih površin za posodo in pripomočke. Nadaljuje se v garderobne omare v svetlo sivem odtenku. Pod poševnino in strešna okna so umestili leseno klop, ki jo dopolnjuje oblazinjenje iz filca, ob njo pa so postavili jedilno mizo iz macesnovega lesa. Klop nadomesti klasično sedežno garnituro, pod njo so tudi dodatne shranjevalne površine.

V tem delu je še oblazinjena postelja, postavljena ob steno, ki je prav tako oblečena v siv filc. Nad njo pa je galerija z dodatnim le­žiščem, na katero se povzpne po lestvi. Galerija je ograjena z lesenimi letvami, med katerimi lahko zrak neomejeno kroži. Čeprav bi steklo prepuščalo še več svetlobe in tudi razgled bi bil lepši, pa bi po besedah sogovornice preveč zaprlo prostor, zlasti bi se to poznalo pri kroženju zraka – ne smemo pozabiti, da toplota potuje navzgor. Ležišče, ki zavzema celotno širino galerije, je prav tako oblazinjeno in položeno na tla.

V majhni kopalnici s prho se ponovi enak barvni koncept. Siv odtenek se pojavi na tleh, ker pa so želeli vanjo pripeljati tudi sonce, so v prhi uporabili mozaik v topli rumeni barvi. Ta spominja na satovje in je lep kontrast temno sivim elementom in pohištvu iz macesnovega lesa. Za navidezno povečanje prostora so uporabili ogledala, ki so jih položili na eno celo steno in nad umivalnik. Kovinski deli so črni, črne pa so tudi pipe in cevni radiator na steni.

Poudarek je tudi na osvetlitvi, ki jo sestavlja več virov. Najbolj izstopata črni prašno pobarvani luči nad jedilno mizo. Zaradi površinske obdelave dajeta vtis, kot bi ju izdelal kovač. Črni so tudi nadgradni reflektorji po celotnem apartmaju, ki imajo vlogo osred­nje osvetlitve. Nad vzglavjem postelje je skrita linijska osvetlitev, ki poudari oblazinjenje. Prav tako so posebej osvetljene posamezne niše, ki ustvarijo prijetno ambien­talno svetlobo. Kakor še poudarja Lidija Rutar, je zelo pomembno, da je tudi v tako majhnem prostoru več virov osvetlitve.

Pohištvo je narejeno po meri, saj so želeli čim bolj izkoristiti vsak kotiček. Zato ima marsikateri kos več funkcij. Na primer, klop poleg sedenja omogoča shranjevanje, skrite površine za shranjevanje so tudi ob obeh posteljah. Za poseben pečat in povezavo skrbijo drobni detajli, kot je geometrijski vzorec v obliki prečnih zarez na garderobnih omarah, ki je skoraj neopazen, ponovi pa se tudi na klopi: na oblazinjenju so šivi narejeni na enak način.

Povezava na članek v Delo in dom