Prha nad mestom, članek v reviji Ambient, december 2010

ZA NAVADNIMI VRATI ENE OD NOVEJŠIH BLOKOVSKIH SOSESK V LJUBLJANI SE SKRIVA STANOVANJE, KI TE OSVAJA POSTOPOMA. NAJPREJ S SVOJO NEVSILJIVO UDOBNOSTJO IN NATO S SVOJO DPRTOSTJO, KI SE PRETAKA IZ PROSTORA V PROSTOR, IZ ENE ETAŽE V DRUGO, IZ DRUGE V TRETJO. SLOJEVITOST IN VELIKOST NA POVRŠINI 230 KVADRATNIH METROV, KI JE V NAŠIH BLOKIH IN STOLPNICAH OBIČAJNO NE PRIČAKUJEMO. PREGRADNA STENA JE HKRATI KNJIŽNA POLICA S PREDALNIKI IZ TEMNO RJAVEGA USNJA.

Tripleks je zrastel iz dveh združenih stanovanj in z modro notranjo ureditvijo, kije poiskala kar največ dobrih točk in še nadgradila potencial obeh stanovanj. Odpadle so nekatere stene in vrata, stopnice so nevidno povezale prostore in stanovanje je pridobilo fluidnost in obilje naravne svetlobe. Oblikovalka nove notranje podobe stanovanja, Lidija Rutar iz Habitare, je želela za naročnike, za družino, ki živi razpeta med različnimi mesti, ustvariti udobno in funkcionalno bivališče, v katero se lahko vračajo in odhajajo in živijo naprej v svojem toku. Blizu so jim svetle barve, minimalistični kosi, diskretno udobje, ki ti ne narekuje preobloženega življenjskega sloga. Vse je tu, a nič na prvo žogico, nič samo za razkazovanje.

V pritličju so si organizirali dnevno bivanje v prostorni bež dnevni sobi, ki ima pravzaprav eno samo središče, veliko mehko sedežno Flexformovo peščeno garnituro v obliki črke L, s tapecirano mizico iz enakega svetlega tkanja na sredi, vse obrnjeno proti steni z avdioopremo in velikim zaslonom. Naslonjala za roke, ki so hkrati samostojni elementi za odlaganje knjig, časopisov in podobnega, so oblečena v temno rjavo usnje, enako kot predalniki predelne stene, ki je hkrati knjižna polica, skozi katero pada svetloba iz dnevnega prostora tudi na zavito stopnišče. Svetla tla iz beljenega ščetkanega hrasta se ponavljajo v vseh prostorih v vseh etažah. Po tleli padajoče zavese iz goste svile v sivo-rjavo-vijoličnih odtenkih, polkrožni leseni fotelj Thomas na nizkih nogah z žametnim sedalom in visoka prosto stoječa luč lampijon One by One iz nanizanih papirnatih slojev, sivorjava kosmatinka pod nogami in mehki pastelni toni stene, ki se nadaljuje po vsej dolžini pritličjado kuhinje, ustvarjajo duh prijetnega domačega razkošja. Za domače ali za goste, ni pomembno.

Kuhinja z belim Bulthaupovim delovnim pultom in otokom ter jedilnim prostorom z eno samo dolgo mizo iz svetlega oljenega hrasta in šestimi belimi eamsi s plastičnimi školjkami na kovinskih nogicah, je s svojo popolno enostavnostjo samo nadaljevanje, drugi del dnevnega druženja, če hočete. Bogat papirnat lampijon nad mizo in »artdecojevsko« zrcalo, mozaik iz okroglih ogledalc, sta poleg posode za drevesce iz tolčenih srebrnih lističev edina poudarka v racionalnem razkošju tega prostora. Enako kot kopalnica, minimalistična, svetla, z eno samo dekorativno potezo, visečo lučko s steklenini cvetnim lampijonom.

Prva etaža je vsekakor namenjena intimnejšemu življenju družine. Velika kopalnica v nadstropju je opremljena z ovalnim umivalnikom, omarico iz preprostega belega keroka in mediapana, Duravitovo pravokotno kadjo s polico za odlaganje in stekleno kabino z glavo za prhanje, ki prši kot prijeten dež. Stone v di masti sepii so komaj opazno potiskane z listnimi vzorci, ki se ponovijo na steklenih vratih garderobne omare v spalnici z veliko belo posteljo. Mehki peščeni toni polsvetlobe, ki pada skozi plisirane zavese, dnevni ali nočni različici, presojni gazi za dan ali gosti, komaj prepustni za noč, so razliti po vsem prostoru. Na stenah, preprogi, pregrinjalu. Viseča luč iz črnega pliseja po želji dodaja zastrto ambientalno svetlobo. Otroška soba je edino kraljestvo, kjer so dovoljene rožnate zofe in baldahini za punčke, hišice in posodice, ptički namesto kljuk, pikaste tapete in nalepka z rožnatim čajnikom in mizico.

Najvišja, druga etaža je namenjena malo uživanju malo delu v domači pisarni. Oblikovalka je tudi sem vnesla vzdušje in tone naravnih barv, naravnih materialov ter neposreden stik z naravo, kakršno ti lahko omogoča tripleks v urbanem okolju. Potem ko so prebili steno, odstranili velik okoren kamin in dvignili tla, se je prostor nenadoma neposredno povezal s teraso z izjemnim razgledom in veliko vzhodne svetlobe. Pred na novo postavljenim odprtim kaminom z nišo za drva je za poležavanje v hladnejših mesecih nameščen udoben divan. Za odprtimi steklenimi vrati pa se odpira velika terasa iz naravno zbledelega bankiraja, na eni strani s prho na prostem na steni iz lesenih letvic in jakucijem, naravnost nad ljubljanskimi strehami, z vedno toplo žuborečo—vodo. Na drugi strani pa lahko domači posedajo na ogromnih zofah in taburejih iz svetlega grobega tkanja, varno skriti pred pogledi sosedov z naravnimi »stenami« iz zimzelenega bršljana in ograjo, zaradi otroka povišano s stekleno pregrado, kjer pogled delno zastirajo še grmički pušpana. Svetloba vstanovanju je povsod nevsiljiva in se nekako premika s človekom, s funkcijo prostora. Na stopnišču in hodniku deluje na senzor, v prostorih jo po potrebi dodajajosvetila-objekti, sicer pa je skrita v majhnih stropnih lučkah. Diskretno razkošje udobnega doma, kjer nič ne manjka, a tudi ni ničesar, kar ne bi imelo svojega mesta v vsakdanjem življenju družine, te najbolj očara s premišljeno preprostostjo. Vse teče, gleda, diha in se stika povsem mehko, neopazno, brez brvic. Z večjim poudarkom na zasebnosti, ležernosti in dosegljivosti kot na razkazovanju koncepta ali življenja na visokih petah luksuznega mestnega tripleksa.

 

klik za prenos članka v PDF obliki