V barvi sivke - članek v reviji Ambient, oktober 2008

JESEN V ISTRI JE MEHKA IN BLAGA. IN TUDI DIŠEČA. OB MORJU, POSEBEJ KADAR PIHLJA JUGO, VSE DIŠI PO SOLI, V NOTRANJOSTI PA PO ZEMLJI IN SLADKI TROHNOBI LISTJA.

Pot do tja čez Kras cveti v otokih rdečega ruja, jesenska svetloba pa Istri pristoji še nekako bolj kot slepeče poletno sonce. Vedute kamnitih istrskih mestec na gričkih so vsaj od daleč videti še vedno nedotaknjene. Turizem, bolj kričeč, betonski, z novodobnimi mediteranskimi »haciendami« z balustradami seje razgrnil niže ob obali, gosto zraščena, v obzidje s cerkvicami ujeta stara istrska mesta pa so veliko bolj ohranila svoj pristni čar.
Takšen je tudi Vrsar. Kamnite hiše, posute po strmem griču, nekdaj ribiška vas z vinogradi, danes mestece, ki je poleti zelo obljudeno in turistično, pozimi pa samotno in speče v dolgem medvedjem snu, ki si gaje prislužilo z zadnjo sezono. Zunaj na poznem jesenskem soncu pred hišami na klopcah posedajo stari čiči, med vrtovi in ulicami pa se preganjajo domači mački. Na glavnem trgu bi zlahka posneli kak Cinema Paradiso, pravi Lidija, ki nas je pripeljala tja.

Lidija in Sandi sta svojo istrsko hiško najprej iskala v zaledju, potem pa sta odkrila Vrsar in zapuščeno, zanemarjeno hišo na vrhu griča ob Kaštelu, kjer so med vojno živeli begunci in je bila na prodaj. Za začetek stajo očistila, prepleskala in za silo na novo opremila; to jima je nekaj let zadostovalo. Ker pa seje družina povečala še z Domnom in malo Evo, sta si želela urediti bolj pravi dom, vsaj ob koncu tedna in čez poletje, ko večinoma živijo tukaj. Lidija je oblikovalka notranje opreme, Sandije prenovil že kar nekaj hiš po Istri in Sloveniji in skupaj delata v lastnem podjetju Habitare. Torej sta se lotila še svoje hiše.

Medtem ko se je veliko staroselcev odselilo iz mesta in si raje postavljalo udobnejše in večje hiše niže ob obali, so »prišlecem« ugajale prav te stare kamnite ozke hiše z razmeroma majhno površino, včasih s koščkom vrta ali pa tudi ne, z značilnimi naoknicami in pokrite s korci.

Ker oba ljubita star kamen, sta pomladila pročelje le z novimi fugami in turkizno prepleskanimi vrati in naoknicami. Čez zid se že vzpenja pasijonka, kot daje vse že od nekdaj tam na svojem mestu. Ker nimata vrta, sta majhno dvorišče pred hišo obdala z oljkami v loncih, lovorikovcem, domačo santolino, rožmarinom in sivko v koritu.

Spodnji prostor v stari hiši je bil majhen in pregrajen, ko pa sta razbila steno, sta dobila razmeroma velik odprt dnevni prostor in ga ometala z grobim kaštelirom, ometom, kij dobil ime po pesku iz istrskega Kaštelira, od koder prihaja. Tla v dnevnem prostoru in v vsej hiši so iz beljenega hrasta, ki je tudi doma v Istri in pomaga, da je prostor videti večji in svetlejši. V enem delu dnevnega prostora sta ob niši za drva in odprtem kaminu v isti liniji postavila mizo in zofo s turkiznim vzorcem, ki se ponavlja tudi na naslonjalih belih kovinskih stolov ob kuhinjskem pultu. Lidija pravi, da se večino leta tukaj vse dogaja zunaj in zato posebne mize v kuhinji ne potrebujejo. Viseče lučke Inga Maurerja nad lesenim pultom so preproste kot ta interier in duhovite za tiste, ki imajo radi detajle. Kuhinjski pult je izdelan iz kamna, fronta in osrednji otok pa iz naoljenega hrastovega lesa, ki ohranja svojo naravno strukturo.

Priročno stranišče-kopalnica-pralnica v majhnem prostoru zraven z majhnim umivalnikom in tlakom iz naravnih kamnov, ki so videti kot prodniki, je prav tako ometan s svetlim grobim ometom, enakim, kot sta ga uporabila za stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje.

Namesto ograje, ki varuje stopniščno odprtino v zgornjem nadstropju, sta postavila tam staro singerico Lidijinega nonota, ki je bil krojač. Steno ob stopnicah sta dala narediti iz rezanega velikega kamna brez fug, brez malte - suhozid, kot mu pravijo. Tako so delali tod včasih in takšen je bil tudi kaštelski zid, staro mestno zidovje, v katerega nedra je ujet tudi del te hiše. V kopalnici pa jima je uspelo ohraniti steno, ki je še del originalnega kaštelanskega obzidja. Preprosta vgradna banja s prho, steklen čeber-umivalnik na kamnitem pultu, svetle barve kamna na stenah, bel ščetkan hrast po tleh in za kontrast staro nonino ogledalo, to je vse, kar potrebuje družinska kopalnica za njihovo udobje.

Spalnico sije Lidija zamislila in pobarvala v barvi nežne sivke. Hladni in pomirjajoči. Visok odprt strop z vidnimi gredami je »zaknaufan« le zaradi izolacije. Vzorci blaga in zaves so enaki kot tisti na blagu v dnevnem prostoru, le da v drugih barvah. Nekaj črne in bež rumene pa je dodala še z različnimi detajli in abstraktnim oljem prekmurskega slikarja Roberta Černeliča, obešenim nad nizko posteljo. Masivna lesena komoda ob steni, zdaj poščetkana in očiščena, je prišla iz hiše enega od domačinov, ki se je je hotel znebiti.

Otroška soba v indigo tonih s pogradom in stekleno delovno mizo na kozah, ki jo za svoje delo uporablja tudi Lidija, kadar so v Vrsarju, je poleg kovinskega stola v bordo barvi in taburejev v toplih barvah edina oprema tega prostora. Omar v tej hiši ni. Vsaj videti jih ni. Vse je skrito za paneli vgradne omare. Majhna rdeča lučka, duhec, na mizi je prišla iz Ikee in ponoči diskretno sveti otrokom, da jih ni strah teme. Strop je enak kot v spalnici staršev.
Visok, odprt, z lesenimi tramovi.

Mirujoče ozke nepravilne uličice okoli majhnih trgov, kot piazze v podobnih mediteranskih italijanskih mestecih s pinijami, oleandri, visokimi stožčastimi cipresami, figovci, »maslinami« in tudi kakšno palmo ter z znamenitim vidikovcem, prekrasni razgledni točki prek vrsarskih teras na zaliv - takšen je Vrsar jeseni. Tih, intimen, najlepši prav zdaj, pravijo lastniki, ki so si tukaj ustvarili svojo počitniško oazo. Čeprav vagabundi po duši. so se sprijeli s tamkajšnjo zemljo, kamnom in vonjem po morju.

 

klik za prenos članka v PDF obliki